Najprej ozdravimo pedre, naslednji pa so na vrsti Štajerci!

Homoseksualcev ne rabiš marat. Lahko se jih izogibaš. Lahko se obrneš stran, ko vidiš dva moška, ki se poljubljata – ali se (prosto po Janezu -bog-mu-daj-večni-mir-in-pokoj- Ruglju) prepustiš estetskim užitkom, ko opazuješ dve dekleti sredi strastne romance. Če ti oseba istega spola ponudi ljubezensko ali spolno razmerje, lahko ponudbo na bolj ali manj prijazen način zavrneš. In to je čisto kul. Čeprav morda misliš, da boš izpadel hud frajer, pa je dosti manj kul, da ob srečanju s homoseksualnim parom iz tal iztrgaš prvo granitno kocko in jima jo zabrišeš v glavo, da z večjo skupino “somišljenikov” fizično obračunaš s posameznikom, ki ga smatraš za “pedra,” v medijih, na cestah ali za šankom omiljene gostilne “pridigaš” o smrtnem grehu, nenaravnosti in ogabnosti, ki jo producirajo homoseksualci, in da organiziraš predavanje, na katerem bo “ozdravljeni” gej pametoval, kako se rešiti te “nevarne bolezni.”

Ampak pri nas se je zdelo nekomu potrebno, pametno in zdravo, da v Slovenijo pripelje Luca di Tolvo. Italijan, ki je bojda nekoč bil homoseksualec, bo na “za zdaj še neznani lokaciji” predstavil svojo “življenjsko zgodbo o tem, da je ozdravljeni gej,” zraven pa verjetno prodal še nekaj izvodov knjige Bil sem gej. Če bi bil tisti nekdo, ki se mu je zdelo pametno, da rojakom predstavi di Tolvo, ki naj bi imel tudi recept, kako se ozdraviti virusa HIV, neka marginalna ekstremistična skupina, bi taka stvar dvignila le kakšno pršico. Ker pa je tisti nekdo nesrečna RKC, pa se, še preden je Italijan sploh stopil na vzhodno stran Soče, za zadevo dviga več prahu kot na elitnih dirkah konjenikov v Združenem britanskem kraljestvu.

Luca di Tolve bo na za zdaj še neznani lokaciji opisal svojo življenjsko pot

Zakaj se je postojnskim cerkvenim glavam zdelo smiselno, da gre v organizacijo takšnega dogodka? RKC s tem samo poglablja negativne stereotipe o istospolno usmerjenih, zraven pa še daje povod tistim, ki Cerkve že “iz inata” ne marajo, da lahko še bolj udrihajo po njej in jo obtožujejo nazadnjaštva, zaplankanosti in bebavosti. Komu bo besedičenje di Tolve sploh koristilo? Homoseksualci so rekli, da ga ne bodo prišli poslušat (potem, ko je Šolski center Postojna odpovedal gostoljubje dogodku, sploh ne vejo, kje se bo “zdravilna seansa” zgodila), heteroseksualci pa njegovih nasvetov ne potrebujemo, ker smo že sami našli recept, da se “ozdravimo te nadloge.”

Da homoseksualnost ni bolezen, potrjujejo praktično vse medicinske stroke. Da homoseksualnost ni nenaravna, potrjujejo vse mlade telice, ki v času gonitve “naskakujejo” druge krave na pašniku in vsi kužki, ki se v mestnem parku “ljubijo” z lipo, macesnom, javorjem ali drugim drevesom. Da so geji in lezbijke povsem legitimen del družbe, priznavajo celo najbolj goreči predstavniki skupin ala civilna iniciativa za družino. RKC pa organizira dogodek, ki kontrira vsem tem ugotovitvam in dejstvom. V letu 2012! Nič ne rečem, pravico, da pripravijo tak dogodek, imajo, ampak se resno sprašujem, zakaj je tega treba bilo. Ni bilo dovolj, da se je homoseksualcem na podlagi legitimne volilne volje ljudstva prepovedalo posvajanje biološkh otrok njihovih partnerjev, ni bilo dovolj, da “se otrok v šolah ne bo vzgajalo v homoseksualce.” Ne, zdaj jih je potrebno še zdravit. V letu 2012! Bomo po vzoru amerških in nemških krščanskih skupin začeli pripravljati še kampe, kjer se bodo posamezniki, ki kažejo “nevarne” znake homoseksualnosti, za dva jurja ovrov v 14 dneh ozdravili “bolezni” z vsakodnevnim britjem in izogibanjem popularne glasbe?

V ameriški skupini Love in action učijo, da homoseksualnost "ozdraviš" tudi z vsakodnevnim britjem

Luca di Tolve je tukaj še najmanj kriv. Morda je res čudežno ozdravel, morda je šarlatan. Tako kot vsak bik rabi svoj štrik, tako vsak prodajalec (tudi če prodaja meglo), rabi svoje kupce. Podobno kot Rael, ki je na vesoljski ladji srečal Jezusa, Bio Magi, ki prodaja čudežni zdravilni prašek, in Vidoviti Milan, ki s tarot kartami natančno napoveduje prihodnost, je tudi di Tolve našel svoje kupce, ki jih, glede na številna gostovanja po različnih koncih in krajih, niti ni tako malo.

Ker je neumnost očitno edini resurs, ki ga ne bo nikoli zmanjkalo, in ker dobro zapakirana laž lahko hitro postane resnica, podobni načini služenja za vsakdanji kruhek ne bodo izumrli. Zakaj bi se moral po 12 ur na dan matrati, da zaslužim plačo, se sprašujem. Zato vabim vso zainteresirano javnost, da se udeleži predavanja “Kako se ozdraviti štajerskega kompleksa.” V seriji seminarjev bom spregovoril, kako se ozdraviti simptomov Štajerca z metodami kot so:

- v lokalu namesto Laškega vedno naročim Union
– v omari vse vijolične obleke zamenjam z zelenimi
– družim se z Ljubljančani in posnemam njihovo hojo, govorico in obnašanje
– namesto nogometnih tekem obiskujem hokejske
– namesto pripadnika periferije postanem pristni centralist

Na učne ure, ki bodo potekale na za zdaj še neznani lokaciji, se lahko prijavite ob plačilu akontacije. Poznejših reklamacij ne bomo upoštevali.

 

Objavljeno v: Globalno, lokalno, aktualno | Oznake , , , , , , | Komentarji: 5

FOTO: Deložacija družine Vaskrsić

Danes je sodni izvršitelj Boris Letnar s spremstvom izvedel deložacijo družine Vaskrsić s hiše v Litiji, ki so jo zarubili zaradi 124 evrov neplačanih obveznosti podjetju Vodovod Kanalizacija. Vaskrsićevi so hišo zapustili prostovoljno. Vhod so zablokirali protestniki iz gibanja 15o. Ker se na pozive policistov, da se umaknejo, niso odzvali, so jih policisti odstranili s prisilnimi sredstvi. Ko so bili odstranjeni vsi protestniki, so delavci hišo izpraznili in na vrata namestili nove ključavnice. Kot pravi Zoran Vaskrsić, bo družina zdaj bivala na sosednji parceli, ki jo imajo v uporabi. Po besedah Vaskrsića so obema otrokoma priskrbeli prenočišče.

Več preberite v spletnem Večeru, kjer si lahko ogleate tudi posnetek, kako so policisti odstranjevali protestnike.

Vhod pred hišo je pomagal blokirati tudi "pojoči major" Ladislav Troha

Boris Letnar je s spremstvom izvršil deložacijo

Zaradi lažjih telesnih poškod so reševalci protestniku nudili nujno zdravniško pomoč

Družina Vaskrsić je hišo zapustila prostovoljno

Preberite tudi:
VIDEO: Vaskrsić: Če bo treba, bom v tej hiši umrl

Objavljeno v: Tretje oko | Oznake , , , , , | Komentarji: 2

Vikersund 2012: pribitki, odbitki … saj ni važno, Kranjec je svetovni prvak!

Pa smo ga dočakali. Svetovnega prvaka v smučarskih poletih! Večni osmoljenec velikih tekmovanj, večna žrtev slabih vremenskih razmer in kot so ga pred leti oklicali novinarji svetovni prvak kvalifikacij in poskusnih serij Robert Kranjec si je le priskakal (priletel) krono kariere. Leteči Kranjčan je bil na letalnicah vedno med tihimi ali kar glavnimi favoriti. Dosegal je sicer solidne rezultate med deseterico a zdelo se je, da tistega preskoka do stopničk zaradi raznih nevšečnosti ne zmore. Vse do Vikersunda, največje letalnice na svetu. Z novim državnim rekordom si je priskakal (priletel) tako želen in zaslužen naslov. Mislim, da nisem preveč navijaško neobjektiven, če rečem, da si je ravno Robi najbolj zaslužil to zlato medaljo.

Konec dober, vse dobro, pravijo. Z razpletom posamične tekme smo lahko več kot zadovoljni, a prvenstvo ima eno črno piko oziroma bolje rečeno pikico. Na vreme in vetrovne razmere se ne da vplivati. Ravno neenaki pogoji so v preteklosti prevečkrat krojili rezplete tekem. Vodilni na FIS so, da bi naredili tekmovanje v smučarskih skokih bolj pošteno, pred dvema letoma uvedli pravila, ki prinašajo odbitke oziroma pribitke točk zaradi (ne)ugodnega vetra in višine naleta. Pravila so prinesla marsikaj dobrega, a imajo tudi svoje pomankljivosti.

Po starih pravilih, ko je bilo ob spreminjanju naleta treba razveljavljati serije, bi organizatorji zelo težko pod streho spravili zgolj eno serijo v posamični konkurenci. Močan veter je že tako namesto predvidenih štirih dopustil le dve seriji.  Torej plus za pravila.

Vetrovni odbitki in pribitki so tudi dokaj realni in kolikor toliko poskrbijo, da tekmovalci zaradi vetra niso preveč oškodovani ali privilegirani. Malo bolj motijo (pre)visoki odbitki/pribitki točk za zaletišče. Po mnenju mnogih to pravilo ne dopušča tekmovalcem z začetka štartne liste, da bi prišli na najvišja mesta. Žirija tekmovanja s spreminjanjem naleta skrbi, da lahko gledalci tudi ob tistih na papirju slabših skakalcih spremljajo dolge polete. A potem se zgodi, da ima Jurij Tepeš z novim državnim rekordom po prvi seriji le dobro točko prednosti pred 12-uvrščenim Stochom, ki ga je preskočil za kar 44,5 metrov in zaostaja za Ammanom, ki je skočil 31 metrov manj. Potem se zgodi, da je Norvežan Anders Fanemmel z drugim najdaljšim poletom v zgodovini človeštva (244,5 m) “le” na četrtem mestu. Dobro, sicer je najverjetneje res, da bi ti tekmovalci ob enakem naletu in vetrovnih pogojih kot tisti iz konca štartne liste pristali približno pri taki dolžini, ki se ujema z njihovo uvrstitvijo, a vendarle so ta pravila malo čudna.

Po prvi seriji je vodil Rune Velta, ki je za 217,5 m dolg skok dobil 215,2 točke. Tepeš, ki je štartal šest zaletnih mest više kot Norvežan, je za 235,5 metrov dolg polet dobil 188,4 točke. V Vikersundu 1 meter prestavlja 1,2 točke. Da bi naš skakalec dosegel enak točkovni izkupiček kot vodeči, bi moral poleteti kar 258 metrov in za več kot 11 metrov popraviti svetovni rekord. Moral bi dobiti tudi enake ocene za slog. Nekaj tekmovalcev je poletelo še z enega zaleta višje. Ti tekmovalci bi ob enakih razmerah in slogu kot Tepeš morali poleteti še 6 metrov dlje. Kljub trudu Janeza Goriška pa takšne ekstremne daljave v Vikersundu (še) niso mogoče.

Uradni rezultati (klik)

Samo ob eni veljavni seriji bi bili rezultati zelo vprašljivi, ob večih serijah pa se to nekako izravna, saj tisti, ki so si v razvrstitvi blizu praviloma skačejo iz istih naletov. Obstoječa pravila so gotovo bolj poštena kot tista stara, ko pribitkov/odbitkov ni bilo, a na letalnicah bi, vsaj po mojem mnenju, rabila še nekaj dodelave.

Kakor koli že, na vrhu razpredelnice so končali najboljši in Kranjčeva zmaga je kljub zgoraj opisani problematiki več kot zaslužena. Pa se še malo poigrajmo s številkami. Na včerajšnji tekmi je imel najboljše vetrovne razmere Jure Šinkovec, ki je zaradi vzgornika dobil 32,4 točke odbitka, kar pomeni 27 metrov v dolžini. Kranjec je imel ob rekordnem skoku celo veter v hrbet, za kar je dobil 4,5 točke pribitka, kar v dolžini omeni slabe 4 metre. Če bi Kranjec enak polet naredil v najboljših razmerah in bi ga žirija spustila iz istega zaleta, bi v teoriji poletel neverjetnih 275 metrov :)

No, teorija je eno, praksa drugo. Upam, da bo veter omogočil današnjo ekipno tekmo, kjer slovenski orli vsekakor sodijo v krog reprezentanc, ki lahko posežejo po kolajnah. Gremo Robi, Jurij, Jure in Jernej ali Dejan v “podn”!

Bo Robi po današnjem dnevu v roki držal dve medalji? (foto: fisskijumping.com)

Objavljeno v: Fizkultura | Oznake , , , , , , , , | Napišite komentar

So se srečali nadškof, direktor in odvetnica

Obsotelje in Kozjansko ni ravno območje, ki bi bilo pogosto v soju medijskih žarometov. Svojih “5 minut slave” svet med Voglajno in Sotlo dobi le ob kakšni večji vremenski nevšečnosti ali ko ga kakšen politik uvrsti med Haloze in Prekmurje, ko želi pokazati, kako nerazvita so nekatera območja v državi. A na obsoteljsko-kozjanski grudi je zraslo kar nekaj vplivnih posameznikov. V Podsredi se je rodila Marija Javeršek (poročena Broz), ki je na prelomu 19. in 20. stoletja povila doživljenjskega predsednika Jugoslavije. “Titej” je tudi sam večkrat obiskal to območje, enkrat pa naj bi v znameniti Habjanovi gostilni v Šmarju pri Jelšah celo pojedel pristno kozjansko kislo župo. V Rogaško Slatino so hodile pit kislo vodo kronane glave dinastije Habsburžanov, tudi Karađorđevići naj bi preizkušali zdravilne učinke slatinskih term. Pod kalvarijo v Šmarju je navdih za svoje pesnitve iskal Anton Aškerc, območje pa je v svojem času dodobro zaznamoval kozjanski Robin Hood Franc Guzej.

Pomembnih ljudi iz tega območja tudi danes ne manjka. Nekateri so se tu rodili, drugi tu živijo, tretji tu ustvarjajo. Obsoteljsko-kozjanski vpliv na Slovenijo je tako mnogo večji, kot gre sklepati iz skopih poročil nacionalnih medijev s tega področja. Izjemne posameznike in njihove karierne zgodbe že tretjo leto zapored na portalu Kozjansko.info predstavljamo na lestvici 50 najvplivnejših Kozjanskega in Obsotelja v letu 2011.

Drugo leto zapored je šestčlanska komisija za najvplivnejšega izbrala nadškofa in ljubljanskega metropolita Antona Stresa, ki je v cerkev začel zahajati pod Donačko goro nad Rogatcem. Na drugem mestu je direktor vse hitreje rastočih in razvijajočih se Term Olimia Zdravko Počivalšek. Na stopničke za zmagovalce se je prebila še Janševa odvetnica Nina Zidar Klemenčič, ki je šolske klopi v Šmarju pri Jelšah gulila z našim tehničnim urednikom.

Na lestvici je še mnogo drugih poslovnežev, gospodarstvenikov, umetnikov, športnikov oziroma ljudi, ki na tak ali drugačen način izstopajo iz povprečja. V primerjavi z lansko in predlansko lestvico je kar nekaj sprememb. Intenziven zdrs po lestvici je tako doživel nekdanji direktor Tuša in Petrola Aleksander Svetelšek, ki je bil na lestvici 50 navplivnejših v letu 2009 uvrščen celo na 1. mesto. Med petdeseterico izbrancev se je pojavilo kar nekaj novih imen – med drugim Slovenska kmetica leta Francka Javeršek, trener prvoligaškega nogometnega kluba Damjan Romih, selektor ženske košarkarske reprezentance Boris Zrinski, nekdanji olimpijec Stanko Lorger in še nekateri drugi.

Kdo so vplivneži, ki so močno povezani z Obsoteljem in Kozjanskem, preverite na regionalnem spletnem portalu Kozjansko.info, kjer si boste lahko kmalu prebrali tudi predstavitve najvplivnejših.

Objavljeno v: O tem in onem | Oznake , , , , , , , , , | Komentarji: 3

Športno 2011: skoki, flopi, drame, bizarnosti …

Štiri dni nam na stenah visijo novi koledarji, spomin na leto 2011 pa je še vedno svež. V teh dneh ne manjka takšnih ali drugačnih, bolj ali manj smiselnih, pregledov leta. Tudi sam sem se odločil za pregled, morda malo drugačen. Ker je bilo kar nekaj postov na tem blogu v minulem letu namenjenih športu, sem pripravil športni pregled leta. A če pričakujete podrobne preglede razultatov, statistike in ostalih faktov, raje pobarajte strica Googla ali teto Wiki. Spodaj je subjektivni pregled nekaterih športnih zanimivosti, razdeljenih v 10 kategorij.

Dominacije
Športniki oz. ekipe, ki so v preteklem letu pometale s konkurenco.

- Sebastian Vettel: Nemški dirkač je s svojim Red Bullom naredil dirke Formule 1 dokaj dolgočasne. V lanski sezoni je dobil kar 11 dirk in si že davno, preden je karavana odpeljala zadnji krog, zagotovil drugi zaporedni naslov svetovnega prvaka. Primerjava s Schumacherjem v najboljših letih se ponuja sama po sebi.

- FC Barcelona: Tajkuni in mogotci, ki v svoje nogometne “igračke” vlagajo milijone evrov, si na vse kriplje prizadevajo, da bi prekinili dominacijo katalonskega ponosa. Messi, Xavi, Iniesta in kompanija so v letu 2011 osvojili skoraj vse, kar se je  dalo (špansko prvenstvo, superpokal, Liga prvakov, evropski Superpokal, svetovno klubsko prvenstvo). Večnim tekmecem iz Madrida so v do neba napihjenih in skrajno skomercializiranih El Clasicih dovolili le, da se veselijo zmage s španskem pokalu.

- Novak Đoković: Da je srbski tenisač nesporen talent, je dokazal že v prejšnjih sezonah, 2011 pa je bilo njegovo leto. Osvojil je tri Grand slame (Avstralija, Wimbledon in US Open), številne ATP turnirje in prepričljivo končal leto na 1. mestu ATP lestvice. Veliki šaljivec je z igrami v lanskem letu zaključil s Federerjevo in Nadalovo teniško ero.

Omenimo še: slalomske zmage Marlies Schild, NK Maribor v slovenskem prvenstvu, sprehod španske reprezentance do evropskega naslova

Pozitivna presenečenja
Nismo pričakovali, a s(m)o bili toliko bolj veseli

- KK Krka: Košarkarji iz Novega mesta so še drugo leto zapored osvojili naslov državnega prvaka, se uvrstili na zaključni turnir četverice Jadranske lige in osvojili EuroChallenge. V letošnji sezoni jim v ligi ABA sicer ne gre najbolje, so pa zato toliko boljši v EuroCupu, kjer so že napredovali iz skupinskega dela v top 16.

- Borussia Dortmund: Na razočaranje navijačev FC Bayerna (med katere se štejem tudi sam) je naslov nemškega nogometnega prvaka romal v Prusijo. Borussia je predstavila nekaj novih biserov (uvoženih ali doma vzgojenih) nemškega nogometa. Veliki klubi so po koncu sezone navalili na njihove zvezdnike in tudi zaradi nekaterih odhodov aktualnim nemškim prvakom ni šlo najbolje v Ligi prvakov.

- Cimos Koper: Rokometaši z obale so medse pripeljali nekaj pravih okrepitev in se odpravili na vrh. Osvojili so domače prvenstvo in pokal ter slavili v evropskem EHF pokalu. Letos na domači fronti bijejo troboj s Celjani in Velenjčani, v Evroligi pa so se iz skupine uvrstili v 2. krog tekmovanja.

Omenimo še: uvrstitev NK Maribor v Ligo Europa, solidni nastopi ACH Volley-a v Evroligi, Union Olimpija po dolgem času v Top16 Evrolige

Razočaranja
Veliko s(m)o pričakovali, dobili pa bolj malo

- Fernando Torres: Roman Abramovič je januarja odprl svojo vrečo denarja in v Chelsea za neskromno odškodnino pripeljal španskega napadalca. El Ninio pa v Londonu nikakor ne najde forme. Večkrat, kot mu je uspelo zatresti mreže nasprotnih vratarjev, mu je uspelo zapraviti “stoodstotne” priložnosti. Govori se, da naj februarja ne bi dočakal v Chelseaju.

- Beno Udrih, Saša Vujačič, Božidar Maljković: Vsako leto pred velikimi košarkarskimi tekmovanji smo upali, pričakovali, si je želeli, a slovenske košarkarske reprezentance v popolni postavi nismo še nikoli dočakali. Beno Udrih se je odločil za križarjenje po mediteranu, Saša Vujačič je v Wimbledonu navijal za svojo zaročenko, Sanija Bečiroviča je selektor pustil doma in njegovega očeta zmerjal s slaščičarjem.

- Zavec vs. Berto: Naš boksarski as je dolgo čakal na to priložnost. V zrelih letih je le dobil borbo v ZDA. Dobro je začel, imel nasprotnika pod nadzorom in vse je bilo, kot si je zamislil. Potem pa se je zgodil tisti nesrečni udarec. Berto ga je grdo zadel v oko in borba je bila končana. Američan je najprej sicer obljubil povratni dvoboj, a je medtem že snedel svojo besedo.

Omenimo še: Usain Bolt prehitro štartal v finalu teka na 100 metrov na svetovnem prvenstvu, brata Schleck ponovno poražena na Tour de France, čeprav je Andy pred zadnjim kronometrom vodil

Krize
Ko bi bilo včasih že bolje, da bi končali

- Union Olimpija: So rekli, da je dolg saniran, da je pred klubom svetla prihodnost, da delajo na dolgi rok. Kaj se je zgodilo? Dolgovi se večajo, igralci odhajajo, tožbe prihajajo, pravih sponzorjev ni, igralce, ki so v klubu več kot eno sezono, lahko preštejejmo na prste ene roke, nekdaj ponos slovenske košarke pa je postal kanta za nabijanje v Evroligi.

- HK Jesenice: Isto kot zgoraj (namesto “košarka” vstavi v besedilo “hokej”)

- Slovenski klubski nogomet: Komaj so napolnili 1. SNL. Klubi se ukvarjajo z vsem drugim, le z nogometom ne. Že tako mizerni honorarji izjemoma najdejo pot na tekoče račune igralcev. Na vseh tekmah skupaj toliko gledalcev kot na kakšni tekmi angleške 4. lige. Vsej mizeriji navkljub je le nekaj plusov: Maribor je znova dočakal evropsko sezono, z okrepljeno Olimpijo so se vrnili derbiji v pravem pomenu besede, za kar nekaj igralcev iz naše lige se zanimajo renomirani klubi.

Omenimo še: Izstop rokometašev in košarkaric Škofje Loke iz 1. rokometne oz. košarkarske lige

Bizarnosti
Ko ne vemo, če bi se smejali ali jokali

- Metta World Peace: Ron Artest, košarkar, ki je zakrivil najhujši pretep v zgodovini lige NBA, išče spreobrnjenje. Bolj kot s košarko se je poleti ukvarjal s svojimi glasbenimi umotvori in si spremenil ime. Je Dennis Rodman dobil skrivnega oboževalca?

- Bimbotelli: Da italijanski nogometaš Mario Balotelli ni ravno raketni znanstvenik ali atomski fizik, smo vedeli, a nas je vseeno presenetilo, da si sam ne zna obleči majice.

- Pokal pod avtobus: Real Madrid je bil skoraj na vseh frontah z Barcelono poražen. Uspeli pa so osvojiti španski pokal. A kot kaže, jim ni kaj dosti pomenil in so ga zabrisali pod avtobus.

Telenovele
Zgodbe, ki so se (ali se še) vlečejo kot jara kača

- Vrnitev izgubljenega sina: Letos poleti se je končno končala saga o vrnitvi Cesca Fabregasa v Barcelono. Vsako leto, vsak prestopni rok so katalonski navijači jokali, da “njihov” Cesc še vedno igra v Londonu. Arsene Wenger je pred iztekom prestopnega roka le sprejel ponudbo Barcelone.

- Tina in SZS: So rekli, da so ji dali veliko denarja, ona je rekla, da ni dobila nič ali premalo. So se rokovali, skupaj nastavljali fotografom in proslavljali uspehe, čez nekaj dni pa bili znova skregani. Če smo zmag Tine Maze vsi veseli, nas pa neprestano pričkanje s Smučarsko zvezo Slovenije že malo moti.

- Domotožni Tevez: Ko je Carlos Tevez prišel v Evropo, ga je najprej nategnila neka agencija. Potem je šel v Manchester in osvojil Ligo prvakov, se preselil k mestnemu tekmecu za zajeten kup denarja, postal kapetan in ljubljenec navijačev, potem pa se je očitno naveličal igranja za bajno plačo in se odločil, da bo preostanek svoje angleške poti posveti domotožju in želji po vrnitvi v Južno Ameriko.

Omenimo še: dopinška kalvarija Alberta Contadorja, ki še vedno ni dobila epiloga

Vrnitve
Na njih smo že skoraj pozabili, a so se vrnili v polnem sijaju

- Primož Kozmus: Kot strela z jasnega je prišla odločitev, da bo Primož Kozmus končal kariero. Nato pa je podobno nepričakovano prišla odločitev, da se spet odpravi na atletske stadione. Čeprav mu do zlate olimpijske forme še malo manjka, je že ne prvem velikem tekmovanju po vrnitvi znova navdušil. Na svetovnem atletskem prvenstvu se je veselil bronaste kolajne.

- NK Mura: Čeprav so v 2. SNL osvojili šele 4. mesto so jih (zaradi težav, opisanih v eni od zgornjih kategorij) povabili v elitno slovensko ligo. Z Muro so se v 1. SNL vrnili navijači in polna Fazanerija. Imajo najboljši obisk tekem in tudi rezultati so dokaj solidni, manjka jim le še finančno zaledje. Prekmurje spet diha za nogomet.

- Blake Griffin: Leta 2009 je bil prvi izbor na draftu lige NBA, v pripravljalnih tekmah je odigral nekaj odličnih partij, potem pa se je zgodila poškodba. Preden je odigral prvo profesionalno tekmo, ga je poškodba kolena od parketov oddaljila za celo leto. Čeprav so nekateri mislili, da je njegova kariera že končana, je bil pred sezono 2010/2011 zdrav in takoj zablestel v polnem sijaju. Z atraktivnimi potezami je poskrbel, da se v Los Angelesu ne govori le o Lakersih. Prepričljivo je osvojil naslov novinca leta in tekmovanje v zabijanju (na njegovo srečo Amerikanci še niso videli, kako Marko Milič zabije čez avto :) )

Omenimo še: KK Rogaška se je po 15 letih vrnila v 1. košarkarsko ligo, KK Helios in KK Zlatorog ponovno v Jadranski ligi, Queens Park Rangers po dolgih letih znova v angleški nogometni Premier ligi

Napihnjenost in “šminkeraj”
Če ste vrhunski, še ne pomeni, da ste bogovi

- Cristiano Ronaldo: “Jaz sem najlepši, najboljši, najhitrejši, za mano se mečejo vse ženske, še Paris Hilton bi rada dobila svoj del magije.” Da je eden najboljših nogometašev na svetu, mu ne oporeka nihče, a njegova napihnjenost sega do neba.

- “Sveta” trojica Miami Heata: V enem največjih poslov v zgodovini lige NBA so se v Miamiju združili Dwayne Wade, LeBron James in Chris Bosh. Če LeBron že prej ni bil ravno skromen, se je tokrat začel šopirit do onemoglosti. “Mi smo najboljši, mi bomo vse osvojili, nihče nas ne more premagati.” Skoraj bi jim uspelo. Skoraj bolj kot zmaga Dallasa v finalu NBA nas je razveselil poraz Miamija.

- Zahović in njegove cvetke: Je verjetno najboljši nogometaš, kar smo jih imeli in Maribor je nesporno daleč najboljši klub v Sloveniji, ampak, da je res iz čisto vsake muhe treba narediti slona, kritizirati vsako malenkost, ki ti ni po godu, “podje***ati” vse ostale klube in biti neskončno zagledan vase, je pa že malo preveč.

Denar sveta vladar
Na eni strani globalna finančna kriza, na drugi brezglavo zapravljanje

- Nogometna tržnica: Z vstopom naftnih mogotcev, plinskih oligarhov in borznih tajkunov v nogomet so nekateri klubi za okrepitve začeli brezglavo zapravljati. Če se nam je zdelo dobrih 50 milijonov, ki jih je Real pred leti plačal za takrat najboljšega igralca na svetu Zinedina Zidana, astronomska vsota, danes takšno ceno doseže že skoraj vsak malo hitrejši fuzbaler, ki je v domačem prvenstvu zabil 5 golov.

- Lockout v NBA: “Imamo milijone, še več bi jih imeli.” Nekako tako lahko opišemo dogajanje v NBA v drugi polovici leta 2011. Klubi in igralci se niso strinjali s kolektivno pogodbo in zamrznili vse aktivnosti v ligi do božiča. Vmes je nekaj igralcev prišlo šminkirat in služit denar na parkete v Evopi in na Kitajskem. Čeprav se je govorilo o marsičem, tistim največjih ameriških zvezdnikov v Evroligo ni bilo.

- Avstrijsko-nemška naveza in FIS: Čeprav se v smučarskih skokih obračajo neprimerno manjši denarji kot v zgornjih primerih, ga imajo Avstrijci in Nemci več kot vsi ostali. Če imaš denar, si lahko kupiš tudi vpliv. Če je Kranjec skočil daleč, so hitro začeli spreminjati nalete in razveljavljati serije, če ga je polomil Schlierenzauer, so naredili isto.

Življenjsko delo
Legende, ki so športno opremo pospravile v kot

- Petra Majdič: Borka, junakinja in ena najboljših slovenskih športnic vseh časov. Zaradi nje smo začeli spremljati smučarski tek in njene “bronaste, posute z diamanti” ne bomo nikoli pozabili.

- Ronaldo: Zadnji dve leti je še tresel mreže v Braziliji, nato pa se je odločil, da kopačke pospravi v kot. Najboljši strelec svetovnih prvenstev, fenomen, genij in edini pravi Ronaldo.

- Shaquille O’Neal: S prvim dnem, ko je prišel v ligo NBA, je začel navduševati množice. Svoj čas najbolj dominanten center v ligi, štirikratni prvak, olimpijski zmagovalec, MVP ter večen šaljivec in raper.

- Adam Malysz: Batman z Wisle je osvojil 35 zmag v svetovnem pokalu, štirikrat dobil skupni seštevek, osvojil 4 olimpijske in 6 kolajn s svetovnih prvenstev. Poljake je obnorel s smučarskimi skoki in poskrbel za množična marčevska romanja rojakov v Planico. Lani je smučke postavil v kot, ravno zdaj pa dirka na znamenitem reliju Dakar.

Omenimo še: Kariere sta končala košarkarja Yao Ming in Predrag Stojaković, čeprav dokončno še ni tega rekel, se na parketih ne pojavlja več Rašo Nesterovič

Tako, to je to. Kot sem že omenil, izbor je subjektiven. Če kdo meni, da sem neupravičeno pozabil na kakšen velik oz. prelomen dogodek, bom z veseljem prebral njegov komentar. Pa srečno 2012!

Objavljeno v: Fizkultura | Oznake , , , , , , , , | Napišite komentar

Maljković ostaja, Janković prihaja, Sava pa še vedno teče v Beograd

“Pa kdo te je vzel za trenerja? Maljković, je**te, Maljković, Srbin smotan,” je konec poletja nad selektorjem slovenske izbrane vrste v košarki bentil Sosed. Nekoliko bolj sofisticirano in med vrsticami je najverjetnejšemu bodočemu predsedniku vlade podobne opazke namenil SDS-ov Tomaž Majer.

Niti slučajno nimam namena o obeh v Srbiji rojenih, v naslovu omenjenih, gospodih govoriti v podobnem tonu ali s tovrstnim besednjakom. Navsezadnje po logiki SDS-ovega Majerja sodim v skupino mobilizirancev, katerih domet upoštevaje mešane zakone in njihov posreden vpliv seže do 350.000 volivcev. Pa še v trenirko sem bil oblečen skoraj celo dopoldne :) Kljub tema dvema parametroma ne skačem od navdušenja ob tem, ko se je vodstvo KZS odločilo, da Božidar Maljković ostaja selektor, in da je 313.472 volivcev (plus morda še kakšen iz tujine) prejšnjo nedeljo za novega mandatarja izbralo Zorana Jankovića.

Obema je skupno to, da sta “prepričala” z uspehi v preteklosti. Maljković je ikona splitske Jugoplastike in madridskega Reala, Janković pa ikona Mercatorja in MO Ljubljana. Na kakšen način sta prišla do uspeha, je sicer malo druga tema. Znanec mi je pred dnevi rekel: “Čisto razumem Ljubljančane, da tako podpirajo Jankovića. Njim je vseeno, če je župan zapufal občino, da so dobili asfalt na domači prag, važno je da asfalt imajo.” Podobno je bilo gorečim navijačem v Splitu povsem vseeno, ko Toni Kukoč in Dino Rađa nista igrala pick and rolla in ko trener ni risal na tablico ob osvajanju naslovov evropskih prvakov.

Tudi razlogi, zakaj sta gospoda ostala oziroma prišla na položaj so (vsaj nekoliko) napačni. Janković je uspel predvsem po načinu “izberimo manj slabega.” Uspel je prepričati ljudi, da je kljub grdobijam iz preteklosti manj zloben od princa teme, z obstrukcijami obsedenega in Gargamelu iz Smrkcev podobnega Janeza Janše. Maljković pa je ostal, ker bi ob enostranski prekinitvi pogodbe KZS morala plačati neskromno odškodnino. Pustimo pozitivna mnenja raznih strokovnih svetov ob strani, reprezentanca je igrala slabo.

Oba akterja te zgodbe bi izpadla največja carja, če bi naredila povsem drugače, kot se od njiju pričakuje. Najverjetnejši mandatar bi moral skleniti “pakt s hudičem” in zgraditi koalicijo z Janšo, košarkarski selektor pa bi moral v strokovni štab za domače EP 2013 povabiti Zdovca in morda celo “sladoledarja” Bečirovića.

Upam, da bo jeseni 2013 Maljković videl Jankovićeve Stožice in ne bo obstal v kakšni na novo zgrajeni in trikrat preplačani dvorani na Ptuju ter da v zraku ne bo vonja po novih predčasnih volitvah. Upam, da bo jeseni 2013 vsaj malenkost bolje kot letošnjo jesen (tu mislim predvsem na igro in ne toliko na rezultate, ki so na dolčenih področjih povsem zadovoljivi). Realno upanje na medalje je v Sloveniji bolj ali manj umrlo.

Objavljeno v: Globalno, lokalno, aktualno | Oznake , , , , , , | Komentarji: 2

Dan republike – dan, ko se je množično prelivala kri

V spomin Avnojskim dogodkom v Jajcu se je v naši stari domovini 29. novembra praznoval Dan republike. 29. november je tudi datum, ko se je množično prelivala kri in so se dogajali številni (povojni) poboji.

Za te poboje ni in ne bo nihče odgovarjal na sodiščih. Dela prost Dan republike, ko so se temperature začele naznajati zimo, so na številnih podeželskih domačijah izkoristili za svoj – kmečki praznik. 29. novembra je bil dan kolin, ali, kot rečemo na Štajerskem, furežov.

Zgodaj zjutraj se je iz zato pripravnih kotlov začelo kaditi. Kropi za posmrtno depilacijo pujsa so bili pripravljeni. Sledilo je nekaj minut zverinskega kruljenja, nato pa vse ostale stvari, ki sodijo k furežu. Rezanje, sekanje, kuhanje, pečenje, pesem, muzika, ples, polne mize dobrot in polni kozarci žlahtne kapljice. Uradnega podatka o na 29. november ubitih prašičih ni, a številka zagotovo ni zanemarljiva.

Tudi v novi domovini, ko 29. november ni več dela prost dan, se “starim cajtom v spomin” v tem času začenja sezona kmečkih praznikov. Ob trgatvi so koline kmetov najbolj vesel dan v tednu. Še posebej v časih, ko je bilo meso na jedilniku preprostega človeka zgolj enkrat tedensko ali še manj, so furež pričakovali z nestrpnostjo in navdušenjem. Prepričan sem, da če bi člani raznih organizacij za zaščito živali doživeli pristen podeželski furež (in ne tistega iz bedastega resničnostnega šova), bi bili v svojih pozivih po prenehanju prehranjevanja z mesom manj agresivni.

Ker imam druge obveznosti, bom letošnji furež pri stari mami sicer mogel izpustiti, a kosilo z jetrami, kuhanim krompirjem in zabeljeno repo mi gotovo ne uide :) Za konec pa dodajam še dve času primerni pesmi.

Obsoteljski kvintet Mi2 je združil moči z enfant terribli narodnozabavne glasbe in nastala je hudomušna epsko – pripovedna pesem. Zanimivost: naradijske postaje so jo prvič poslali 29. novembra 2000.

Pa še ena ljudska, ki so jo odličo priredili zasavski Orleki. Na kolinah ali Matjažek je gujdeka klal

Objavljeno v: Malo za šalo, malo za res | Oznake , , , , , , , , , , | Komentarji: 3

D’nar pa rit sta za skrit … še posebej, če je obojega malo

100 izbrancev, 100 uspešnih, 100 srečnežev ali spretnežev, 100 bogatašev … Revija Manager je ponovno objavila lestvico 100 najbogatejših Slovencev. Glede na vse prej kot skromno ceno revije so morda v uredništvu mislili, da bo njihova najbolj brana naklada prišla v roke le na lestvici omenjenih, a po takšnih in drugačnih kanalih se s podatki seznanja tudi ostalih 99 % državljanov – tistih, ki lahko dajo vse svoje premoženje na kup pa ne bodo prišli niti blizu številkam, s katerimi operira Manager.

Slovenski bogataši so v primerjavi s svetovnimi milijaderji sicer reveži. Premoženje nabogatejšega Slovenca je primerljivo s tedensko žepnino kakšnih arabskih naftašev, ruskih plinarjev, amerških IT mogotcev ali nepremičninskih špekulantov, ki jih namenijo svojim otrokom za šolsko malico. A kljub temu za večino Slovencev premoženje stotnije najbogatejših meji na perverznost.

Od kar so prvi Slovani začeli naseljevati področje južno od Alp, je tukajšnji živelj imel to (ne)srečo, da je nad njim vedno visela roka ali meč zunanjega vladarja. Kot posledica tega so bili dolga stoletja Slovenci bolj ali manj enako premožni oz. bolje rečeno revni. V skupnosti ni bilo večjih odstopanj. Če so naši predniki sicer ožigosali a vseeno pomagali najhujšim revežem, so dosti huje ožigosali tisto peščico, ki so iz skupnosti izstopali z večjim premoženjem. Pogoji so bili bolj ali manj enaki za vse in naši predniki so gojili logiko “Če jaz garam kot živina in imam veliko manj kot ti, ki si imel iste pogoje, moraš biti ti lopov.” Na tak način so se socialni čut, obsojanje velikih socialnih razlik, solidarnost in ostale socialne vrednote zapisale v gensko zasnovo naroda, v vrednostno-normativni konsenz, ki se prenaša iz generacije v generacijo. Tudi zaradi tega je večina volinega telesa, pa če se tega zaveda ali ne, usmerjena k levici – tisti pravi socialno-demokratski (ne samo po imenu) levici. Percepcijo našega volilnega dojemanja nekoliko bega več kot tisočletje delovanja in vplivanja Cirila in Metoda ter vseh njunih naslednikov na naš narod. A še najbolj zagrižen in najbolj pobožen volivec Nove Slovenije je simpatizer in zagovornik odprave socialnih razlik. In ta usmerjenost se je v narod zapisala mnogo prej, kot so JBT in kompanija po hostah streljali Nemce.

V državi, ki naj bi vsem ponujala enake možnosti, se narodu zdi nedojemljivo, da je vsak dan več revežev, in perverzno, da je vsak dan več bogatašev. Če je še kakšno desetletje nazaj srednji sloj tvoril večino prebivalstva, danes izginja. Srednji sloj se spreminja v spodnji sloj. Jedro družbe se vedno bolj spreminja v reveže. V času socializma je imel direktor petkrat večjo plačo kot delavec. Danes menedžer v enem mesecu zasluži več, kot lahko povprečen delavec privarčuje skozi celotno delovno dobo. Že plača socialističnega direktorja se je večino zdela perverzna, zato ni čudno, da danes Slovenec čuti prezir, ogorčenje in razočaranje, ko si kapitalističen menedžer izplačuje plačo, nagrado za delovno uspešnost, regres in vse ostale bonuse.

V primerjavi s svetovnimi so slovenski reveži bogataši. Deset članov afriške družine, ki se stiska v 5 kvadratov veliki z bambusom kriti in iz blata zgrajeni kolibi verjetno sanja o 300 evrih socialne podpore. A to slovenskega reveža ne dela nič manj revnega. Večina sočustvuje z reveži in tudi iz tega izvira bolj kot ne reden uspeh raznih humanitarnih akcij. Čeprav si večina želi, da bi bilo revežev manj, nimajo pravih orodij za odpravo tega problema na dolgi rok. Ima jo zgoraj omenjena stotnija. Ta stoterica ima resnično moč, da nekaj spremeni in ne tista deseterica, ki v tem času na polno obljublja, ocenjuje in propagira na raznih TV soočenjih. Ampak onih 100 in še nekaj zraven je državljanov ene druge Slovenije, v kateri veljajo drugačna pravila in v kateri so se socialno-demokratske vrednote uspešno izbrisale iz genskega zapisa.

Objavljeno v: Globalno, lokalno, aktualno | Oznake , , , , , , , , | Komentarji: 1

V Stož’ce po rož’ce ali kako Union (Olimpija) morda le ni švoh kot poljsko pivo

Včeraj se je odprava, ki smo jo sestavljali številka slovenskega športnega časnika, fotoaparat in moja malenkost, vrkcala na vlak in se odpeljala proti (zaenkrat še – če Šrot in Kangler ne bosta uresničila separatističnih teženj) prestolnici. Na ljubljanskem kolodvoru se nam pridruži še bodoči prejemnik Nobelove nagrade za fiziko in brat po krivici prezrtega mladega upa slovenske košarke. Na ogrevanju pred osrednjim dogodkom večera se potrdi ugotovitev, da je pivo v Ljubljani še vedno dražje kot na vzhodni strani Trojan in da je Slastov burek še vedno najbolj priročna zadeva, ko te zagrabi hitra lakota. Primerno (a ne preveč, da ne bo kdo mislil ;) ) podprta odprava se nato vkrca na trolo, kjer med drugim izvemo, da imajo mravlje 2 želodca, žirafa meter dolgo srce in da naj bi kamele izvirale iz Severne Amerike (???), in odpravi proti spomeniku, ki predstavlja največji uspeh Jankovićevega županovanja – Stožicam. Nekje pod stropom dvorane najdemo sedeže, ki sovpadajo s študentsko ceno vstopnice. Šov se lahko začne …

Evroligaška tekma med Union Olimpijo in Prokomom je bila kar prava izbira za obisk Stožic. Če si tega želimo ali ne, je bil včerajšnji nasprotnik eden redkih v skupini, s katerim se lahko ljubljanski košarkarji po kvaliteti igralskega kadra enakovredno kosajo. V to kategorijo sodi še ruski Unics Kazan. Če jih dobimo na levi nogi, bi se morda dalo presenetiti še Galatasaray s kapetanom slovenske reprezentance Jako Lakovičem, Barcelona in Siena pa sta za letošnjo zasedbo Olimpije nepremagljivi, kar je nakazala tudi razlika v koših – 44 varovancev Saša Filipovskega po prvih dveh evroligaških tekmah.

Zmaji na ogrevanju

Tekma ni postregla z vrhunsko košarko. V obeh ekipah so bili v ospredju Američani. Pri nas Danny Green, ki je zadeval skoraj vse, pri njih pa mali a še kako skočni Lafayette in Gee. Malo se je igralo pod koš, malo je bilo prodorov, oboji so se zanašali predvsem na met iz razdalje. Olimpija je bila nekajkrat v položaju, da predčasno reši vprašanje zmagovalca tekme a so košarkarjem Prokoma, verjetno tudi zaradi pomanjkanja izkušenj, vedno znova dovolili, da se približajo. No, v teh trenutkih je Filipovski dobro odreagiral in znova poskrbel, da je Olimpija ohranila prednost, ki jo je na koncu spremenila tudi v zmago.

Poljaki so postali prva žrtev Olimpije v letošnji Evroligi

Kolikor sem spremljal tekme letošnje Olimpije, lahko kar z gotovostjo trdim, da je ekipa slabša od lanske. Manjka igra po globini, kar je posledica, da letošnji centri niso “baš nešto.” Ratko Varda nikoli ni bil neka top klasa, Robert Rothbart (oziroma Kajmaković, kakor želite)  pa je precej lesen. Dobro, včeraj se je v drugem polčasu precej popravil in bil z 9 točkami drugi strelec in 8 skoki prvi skakalec Olimpije. Američan Thompson lahko “raztura” v ABA ligi proti Heliosu in Širokem Brijegu, za podobne predstave v Evroligi pa bo moral pojesti še nekaj žgancev. Danny Green je imel včeraj izjemen strelski večer. Američan, ki naj bi se po izteku lockouta v NBA vrnil k San Antonio Spursom, na vsaki tekmi vrže približno tolikokrat, kot je včeraj. V njegov repertoar sodijo tudi posiljeni meti prek rok, iz težkih položajev in čudnih nerezonskih pozicij. Če zadeva, je super, če ne, lajša pot do zmage nasprotnikom. Olimpiji manjka tudi klasična dvojka oziroma bek strelec. V letošnji ekipi so skoraj vsi igralci sposobni zadeti iz razdalje. Če se prav spomnim, včeraj le Rothbart (oz. Kajmaković) ni metal izza črte 6,75. To je lahko zelo dvorezen meč. Na eni strani predstavlja večjo nevarnost za nasprotnika, ki mora v obrambi tudi na zunanjih položajih paziti na vse igralce, po drugi strani pa ni nikoli dobro, če se ekipa preveč zanaša le na met za 3. Ratko Varda je včeraj vrgel kar pet trojk (eno tudi zadel), kar si redko privoščijo tudi centri z bolj mehko roko, kot sta Dirk Nowitzki in Erazem Lorbek. Kvalitetnejšega nasprotnika na tak način ne moraš premagati.

Če ti stanje na bančnem računu to dopušča si za spremljanje košarke lahko omisliš tudi VIP lože, ki jih "stražijo" mične hostese ;)

Da ne bom samo negativen, velja izpostaviti tudi dobre plati letošnje ekipe. Velik plus je zagotovo trener Sašo Filipovski, ki je eden boljših strokovnjakov pri nas in v tujini. Žal je imel v vseh svojih sezonah, ko je je vodil Olimpijo, to nesrečo, da je moral pred vsako leto na novo sestavljati ekipo in ni mogel delati na dolgi rok. Kljub temu zna iz takšnih “ad hoc” ekip iztisniti maksimum. Všeč mi je tudi, da ponuja priložnost mladim košarkarjem in v ogenj pošilja od 10 do 12 košarkarjev in ne zgolj 7 kot je to lani počel Zdovc. Dino Murič, Sasu Salin in Davis Bertans dobro izkoriščajo priložnost, solidno igra tudi Blažić. Dobro je pokrita tudi pozicija playmakerja. Aleksandar Čapin je bil vedno zelo dober. Verjamem, da bo tudi Ben Woodside, ko se bo aklimatiziral na Ljubljano, igral še bolje. Če k temu dodamo še Damirja Markoto, ki je včeraj na parketu zaradi lažje poškodbe preživel le kratek čas, in kapetana Gorana Jagodnika, ki pa bo zaradi poškodbe žal odsoten dlje časa, dobimo čisto spodobno ekipo, ki bi se morala uvrstiti na final four ABA lige, pobrati domače lovorike po izenačenem boju s Krko in bi se ob nekaj sreče lahko uvrstila tudi med Top16 Evrolige. Barcelona, Siena, Panathinaikos, Maccabi, Real in še nekaj drugih velikanov so za Olimpijo bržkone nepremagljivi, vse ostale evroligaške ekipe pa lahko premaga.

Kakor koli že, zmagi se ne gleda v zobe. Upam, da jih bo letos (tudi v Evroligi) še veliko. Če mi bo čas dopuščal, se bom z veseljem spet odpravil v Stožice. Če ne zaradi drugega, vsaj gledat Zmajčice :)

Zmajčice so zakon

Objavljeno v: Fizkultura | Oznake , , , , , , , | Napišite komentar

Requiescat in pace: v spomin velikanom, ki so nas zapustili v minulem letu

Čas okrog 1. novembra, ko se praznuje dan spomina na mrtve oziroma praznik vseh svetih po krščanskem izročilu, je namenjen spominu na pokojne prednike, sorodnike, prijatelje, znance. Od 1. novembra 2010 nas je zapustilo kar nekaj ljudi, ki so na tak ali drugačen način pomembno vplivali na življenje v lokalnem okolju, državi in svetu. V spodnjem pregledu sem se spomnili nekaterih, ki so nas zapustili v minulem letu.

Svet: od terorističnih vodij do pop ikon
Združene države Amerike so proslavljale, ko so 1. maja specialne enote v Pakistanu ubile voditelja teroristične organizacije Al Kaida Osamo Bin Ladna. Mnogi so vnjegovi smrti videli zadoščenje in pravico po terorističnem napadu na ZDA septembra 2001, drugi so menili, da bi Bin Laden za svoja dejanja moral odgovarjati na sodišču. Mnogi so si odahnili, ko je bil oktobra ubit dolgoletni libijski voditelj Moamer Gadafi. Njegova smrt na nek način zaključuje revolucijo v tej afriški državi, ki se je začela februarja.

Klubu 27 (Jimi Hendrix, Kurt Cobain, Jim Morrison, Janis Joplin …) se je julija pridružilaamy winehouse britanska pevka Amy Winehouse. Njena smrt je še vedno ovita v tančico skrivnosti. Uraden razlog naj bi bila prevelika količina zaužitega alkohola, njen oče pa trdi, da se pevkino telo ni dovolj privadilo po rehabilitaciji. Pevka je imela skozi celotno kariero težave z drogami in alkoholom, njen tragični konec pa je nakazal tudi ponesrečen junijski koncert v Beogradu po (še eni) domnevno uspešni rehabilitaciji.

Svet je žaloval, ko je 5. oktobra za posledicami raka na trebušni slinavki umrl računalniški guru in ustanovitelj podjetja Apple Steve Jobs. S svojimi izumi, kot so naprava za poslušanje glasbe iPod, pametni telefon iPhone in tablični računalnik iPad je naredil pravo revolucijo v svetu informacijske tehnologije. Steve Jobs in Apple v očeh mnogih nista le blagovna znamka. Sta način življenja, modni trend in iskrena ljubezen mnogih uporabnikov po celem svetu.

Športni svet je 23. oktobra pretresla nesreča na VN Malezije, v kateri se je smrtno ponesrečil italijanski dirkač v razredu MotoGP Marco Simoncelli. Nadarjeni Sic, kot so mu rekli, je tudi v najmočnejšem motociklističnem razredu počasi začel svoj talent pretvarjati v vrhunske rezultate, a v Sepangu se je kariera 24-letnega dirkača žalostno končala. Padci in poškodbe so kar pogost spremljevalec kolesarsarstva, na srečo pa smrtnih poškodb ni bilo veliko. A sreča ni bila na strani belgijskega kolesarja Wouterja Weylandta, ki se je pogrozljivem padcu smrtno ponesrečil v 3. etapi letošnjega Giro d’Italia.

Slovenija: zapustili so nas velikani glasbe in kulture
Na god Sv. Roka je umrl bivši predsednik vlade, minister in ustanovitelj stranke Nova Slovenija Andrej Bajuk. Ekonomist, ki je večino svojega življenja preživel v Argentini je slovenski javnosti postal bolj znan, ko je za 7 mesecev prevzel položaj predsednika vlade po leta 2000 izglasovani nezaupnici vladi Janeza Drnovška. Kasneje je ustanovil stranko Nova Slovenija, ki je v naslednjih dveh mandatih imela svoje poslance v državnem zboru, še vedno pa jih ima v evropskem parlamentu. V času Janševe vlade, ko je Slovenija vstopila v evrsko območje, je opravljal funkcijo ministra za finance.

lojze slakLjubitelje narodnozabavne in zabavne glasbe so pretresle smrti treh glasbenikov, ki so pomembno vplivali na razvoj in usmeritev tovrstne glasbe v Sloveniji. Maja je po hudi bolezni umrl Henček Burkat, ki je s svojim ansamblom ustvaril številne zabavne in šegave pesmi, ki so se udomačile v srcih številnih Slovencev. Junija je po nastopu v Lipici umrl večni zabavljač in avtor številnih uspešnic Branko Jovanovič Brendi. Oboževalci se ga najraje spominjajo po njegovem ustvarjanju v skupi Don Juan in sodelovanjem s primorskim pevcem Koradom Buzetijem, za dobro voljo pa je skrbel tudi v samostojini karieri. Konec septembra prenehalo biti srce Lojzetu Slaku. Dolenjski godec je ob Slavku Avseniku zagotovo največje ime slovenske narodnozabavne glasbe, avtor številnih uspešnic, ki so postale ponarodele, in vzor številnim generacijam mlajših glasbenikov.

tone pavcekPo hudi bolezni je junija umrl dolgoletni novinar na TV Slovenija Jože Hudeček. Mnogim bo ostal v spominu po svoji hitri govorici, s katero je v svojih prispevkih opisoval kulturno dogajanje na slovenskem. Ob neki priliki je dejal, da je govoril tako hitro, ker je hotel v kratkem času, ki je bil v informativnih oddajah namenjen kulturi, gledalcem ponuditi čim več informacij. Boj z boleznijo je oktobra izgubil velikan slovenske književnosti Tone Pavček. Dolenjski pesnik, esejist in prevajalec je ustvaril številne nepozabne pesmi za otroke, mladino in odrasle, pomembno je vplival tudi k osamosvojitvenem procesu v Sloveniji.

Obsotelje in Kozjansko: biši župani in (pre)mlade žrtve tragičnih nesreč
Januarja lani je v Šmarju pri Jelšah umrl nekdanji predsednik skupščine nekdanje šmarske občine Jože Lojen. Bil je prvi predsednik (župan) leta 1958 nastale združene občine. Med 2. svetovno vojno se je kot borec aktivno pridružil NOB. Marca je umrl Vinko Jagodič, ki je bil v 60. in 70. letih predsednik skupščine občine Šentjur. Bil je tudi sekretar Alposa, republiški poslanec, član odbora SZDL v Beogradu ter direktor Območne enote Zavarovalnice Triglav v Celju.

Krajani Kalobja se bodo verjetno še dolgo spominjali letos preminulega Toneta Hribernika, ki je kar 40 let vodil tamkajšnjo krajevno organizacijo Rdečega križa. Letos je umrl Karel Andrenšek, dolgoletni veterinar in direktor veterinarske postaje Šmarje pri Jelšah. V 93. letu starosti je marca umrla Marija Antonija Ciglenečki iz Brecljevega, soproga prvega častnega občana v samostojni občini Šmarje pri Jelšah Slavka Ciglenečkega. Po 100 letih življenja je v Rogaški Slatini prenehalo biti srce najstarejše občanke Marije Erjavec. Številne generacije se bodo spominjale tudi letos preminule učiteljice Danice But iz Kostrivnice.

nesrecaObsotelje in Kozjansko so v minulem letu pretresle tudi tragične nesreče. Avgusta se je na Ptujskem jezeru smrtno ponesrečil mladi gasilec in prostovoljec iz Šmarja pri Jelšah Metod Vrbek. 7. oktober bo za vedno ostal v spominu družine iz Vrha pri Šmarju. Dan po delovni nesreči je v ljubljanskem UKC umrl 5-letni Tilen Kosi.

V pregledu lani preminulih, ki so pomembno soustvarjali življenje v lokalni skupnosti, državi in svetu, sem gotovo koga pozabili. Vabljeni, da se v komentarjih pod prispevkom spomnite ljudi, ki so nas zapustili po 1. novembru 2010.

FOTO: Wikipedia, arhiv Kozjansko.info

Objavljeno v: Globalno, lokalno, aktualno, O tem in onem | Napišite komentar